ponedeljek, 02. april 2018

Vreme je za izkoristit!

"Vreme je za izkoristit! Greva na izlet?"  je z radovednim pogledom dala dnevu namen moja edinka in kaj mi je drugega preostalo, kot da se odpraviva na povelikonočni potep. Tokrat se je prst na zemljevidu ustavil v osrčju Dolenjske, v okolici Novega Mesta. 

Menda je velikonočni ponedeljek namenjen obiskom, zato sva se namenila obiskati nekaj prijateljev na tem področju in seveda moja starša, ki uživata zaslužen pokoj na pobočju Gorjancev.

Ni kaj, dan je bil spet čudovit, dolina Krke pa polna zanimivih točk, ob katerih se je vredno ustaviti in občudovati dela narave in človeških rok. Krka v zadnjih letih postaja vse čistejša, saj se odnos obvodnih prebivalcev kar hitro spreminja. Če so še nedavno mnogi uporabljali zeleno reko za priročno kanto za smeti ali kanalizacijski vod, jo danes vse bolj dojemajo kot dragocenost, ki jo je potrebno varovati.



Žal hitro propadajoče stene nekdaj mogočne graščine v Soteski dajejo slutiti, da so tudi pred stoletji zelo radi izbrali dolino Krke za svoje življensko okolje. 



Najdaljši postanek sva namenila starim prijateljem na dveh in štirih nogah. Branko z otrokoma, ki v Konjeniškem centru Češča vas skrbi za več kot 50 konj in drugih domačih živali, je odličen gostitelj, h kateremu se vedno radi vračamo. Ali zgolj preživimo nekaj časa ob plemenitih živalih, pojezdimo kak krog ali dva, ali pa se ustavimo le, da pozdravimo Branka in pobožamo nekaj kosmatih glav.



Časi, ko je bilo potrebno razmišljati ob načrtovanih izletih tudi o stroških goriva, so nepovratno mimo. Danes na daljših poteh le še po potrebi izberemo priročne polnilnice, črpalk pa niti ne opazimo več med potjo, razen, če je potrebno poskrbeti za kakšno drugačno potrebo.

Hvaležen sem, da se ravno sedaj dogaja tako pomembna sprememba v naši mobilnosti in da že več kot pet let nismo odvisni od fosilnih goriv. Trajnostni pristop do življenja postaja vse bolj osrednja nit bivanja in obnašanja, predvsem pa pomembnih življenskih in vsakdanjih odločitev. 

O tem pa v naslednjih dneh na trajnostni.org.

nedelja, 01. april 2018

Velikonočni potep

Končno se je poslovila... Ena redkih pravih zim, kot smo jih bili vajeni nekaj desetletij nazaj, nas je še zadnjič ošvrknila z ledenim repom in odprla vrata pomladi.

Velikonočna nedelja je ponudila odlične pogoje za prijetno panoramsko vožnjo: toplo, sončno vreme, oblačne kopice za zanimiv pogled v nebo, z zadnjim dežjem opran zrak za jasen pogled tja daleč do gorenjskih vršacev.

Pot nas je vodila mimo Trebnjega do Sevnice, kjer so se začeli izmenjevati vzponi in spusti po zasavskem hribovju. Na vsakem vrhu so se odpirali drugačni pogledi na bližnja naselja, hribe. Mnoge današnje poti so nam bile deviške, kar je dodalo raziskovalski čar že tako zanimivemu izletu.







Pregovorna srčnost Zasavcev pride do izraza vsakič, ko se ustaviš, da bi si ogledal zanimivo hišo, vas, kozolec. Na vsako vprašanje dobiš prijazen odgovor, ki se pogosto konča s povabilom na prigrizek. Ob domači šunki s hrenom pojasnim, zakaj se avtomobila ne sliši in zakaj se vozimo na elektriko. Ko prebivalcu razgibane, hribovite pokrajine poveš, kako regeneracija pri za te kraje značilnih spustih pridobi nazaj večji del energije, ki si jo pred tem porabil za vzpon po strmih cestah, še bolj pozorno prisluhne. Ko omeniš vse prihranke in brezskrbnost uporabe, je navdušen.


Pot se je vila tudi skozi Oglarsko deželo, kot se imenuje področje okoli Dol pri Litiji. In res na vsakem koraku srečaš oglarske kopice ali vsaj njihove črne ostanke. V osojnih legah se topijo zadnje debele zaplate snega, ob katerih veselo cingljajo zvončki in trobijo trobentice. Bi se človek kar malo ulegel in užival v sozvočju pomladnega cvetja, tišine zasavskih hribov in lepih razgledov na ogreto pokrajino.


Po dolini Sopote je pot ponovno zavila krepko navkreber proti Polšniku, ki mi je bil doslej povsem neznan kraj. Hiter pogled na Wikipedio odkrije osnovne podatke o naselju, obkroženem s čudovito pokrajino. Na hitro sklenemo, da se sem vrnemo tudi v času najlepših jesenskih barvnih umetnin narave. Po krajši krožni vožnji po okoliških vaseh se na poti znajde še Velika Preska s prav tako lepimi razgledi na vse strani in potem spust do Šmartna pri Litiji in zadnji kilometri mimo Bogenšperka po temeniški dolini do doma.

Za konec morda še nekaj suhoparnih podatkov. Za prevoženih 145 kilometrov umirjene, vendar razgibane poti smo porabili  14,9 kWh, povprečna poraba je znašala 103 wH/km. SOC je po koncu poti znašal 9%.

Japonski trojček s francoskim prizvokom (I-Miev, Ion, C-Zero) nas že leta navdušuje s svojo rekordno nizko porabo, dovoljšnim dosegom za vsakodnevno rabo in nedeljske izlete po Sloveniji,  učinkovito regeneracijo in uporabnostjo.  

Resda to ni avto za postavljanje pred sosedi, napihovanje ega, dirkanje po nemških avtocestah, je pa odlično orodje za učinkovit, okolju prijazen in poceni prevoz oseb in manjšega/lažjega tovora.

Saj ne rečem, da me ne zamika kak večji električni avtomobil sem ter tja... Morda Eli v garaži res dobi družbo kakšnega dolgoprogaša z vsaj 60 kWh kapacitete baterije. Prepričan pa sem, da bom kljub temu še dolga leta lahko opisoval tudi dogodivščine z malčkom na posebej zanimivih poteh.








četrtek, 22. marec 2018

Nekoč Eli C-Zero, danes Eli Mici. Ja, pa novo društvo smo postavili na noge ;)

Moj prvi električni avtomobilček, ki je prinesel tako veliko spremembo potovalnih navad, že dobro leto dni prijateljico iz Brežic vozi v službo. Ker ji je to edini avto, se seveda z njim poda tudi na daljše poti, vozi jo tudi vsakoletnim morskim dogodivščinam naproti.

V moji garaži se je v tem času zvrstilo nekaj Ionov, C-Zerov, danes pa za našo mobilnost skrbi Mitsubishi "I-mijav", ki se ne razlikuje bistveno po karakteristikah. Ima sicer nekaj prednosti pred francoskima bratoma, npr. ogrevana oba sprednja sedeža, D (drive) poziciji na menjalni ročici delata družbo B in C, ponoči razsvetljuje kabino dodatna stropna luč spredaj, vtičnica za počasno polnjenje je osvetljena, itd. Kar nakaj manjših, bolj ali manj uporabnih razlik se nabere.

Doslej še nobenega modela avtomobila nisem imel toliko časa. 6 let bo poleti, pa mi je še vedno enako v veselje vožnja z električnim malim prostornežem. V tem času je naša družina na elektriko prevozila pribl. 160.000km. Brez okvar, nepotrebnih skrbi z menjavami olj, predvsem pa brez dragih postankov na bencinskih servisih.

S sončno elektrarno, ki bo kmalu pokrila južno streho, bomo dobili še svoj vir energije za pogon vozil in  ostale gospodinjske aparate.

Svet e-mobilnosti je poln izzivov, sprememb, napredka. Žal pa se mi zdi, da Slovenci nismo ravno z navdušenjem sprejeli električnih avtomobilov in da nam trajnostna mobilnost še ni prav sedla v glavo. Prodaja "dizlov" ni skoraj nič padla, medtem ko se je v Nemčiji po dizel-aferah povpraševanje po tovrstnih agregatih zmanjšalo za kar 90 odstotkov.

Mnogi se trudimo na vsakem koraku spreminjati miselnost posameznikov, medijev, politikov. Poskušamo argumentirano vplivati na modre odločitve. Da bi bili bolj učinkoviti, smo pred kratkim zasnovali Društvo za soustvarjanje trajnostne družbe, ki želi delovati na področjih trajnostne mobilnosti, zelenega turizma in energetsko-prehranske samooskrbe oz. samozadostnosti.

Verjamem, da marsikateremu obiskovalcu tega bloga ni vseeno za okolje in da bi v primerni družbi podobno mislečih ljudi bil pripravljen pomagati, sodelovati. Hočem reči, veseli te bomo, če se nam pridružiš, dodaš nekaj svojega znanja, sposobnosti, idej k skupnemu dobremu. Nastajajočo spletno stran društva najdeš na www.trajnostni.org. Če ti družba aktivnih, okoljsko ozaveščenih ustreza, se nam oglasi in pomagaj soustvarjati lepšo prihodnost.

torek, 24. oktober 2017

Prelomil sem obljubo, pa mi ni žal.

Zgodba je pognala korenine pred mnogimi leti, ko sem zaradi slabe izkušnje v eni od Lidlovih trgovin zaprmej sklenil, da praga njihove trgovine ne prestopim več. So se mi zamerili, ker sprva niso hoteli spoštovati svojih lastnih pravil glede vračila izdelkov.

Obljuba je ostala trdna vse do pred kratkim, ko je Lidl kot drugi trgovec v Ljubljani na svojem parkirišču postavil hitro polnilno postajo. Investicija ni bila poceni, a se bo zagotovo obrestovala. Lidl s tem namreč izkaže kot družbeno odgovorno podjetje in zvabi v svojo trgovino veliko uporabnikov električnih avtomobilov.

Seveda, lahko bi bil zloben in bi uporabljal polnilnico, kadar bi jo potreboval in še vedno spoštoval zavezo izpred let, a je želja po poštenem odnosu hitro omilila mojo staro zamero. Sedaj se ob vsakem obisku trgovine na Toplarniški sprehodim med policami in vedno najdem kaj, kar bi tako ali drugače moral kupiti.

Navdušila me ni samo polnilnica, zelo pozitivno presenečen sem bil tudi nad urejenostjo in modernim izgledom trgovine, ki ne daje slutiti, da gre za diskontno prodajalno. Pohle vredne so tudi trgovke, ki s svojimi nasmehi in prijaznim odnosom ob vsakem obisku vrnejo del zaupanja v meni nekdaj neljubo trgovsko znamko. 

Pogovor z Lidlovo PR predstavnico o vzrokih za odločitev za polnilnico in njihovih načrtih na tem področju pa v mojih očeh Lidl že postavlja v vlogo vzornega podjetja, ki skrbi za dostopnost in uporabnost polnilne infrastrukture. Poleg ljubljanske so opremili z enako polnilnico tudi trgovino v Mariboru in še zdaleč se ne bodo pri tem ustavili.

Zakaj se mi zdi tak poslovni model vzoren? Preprosto, ker prinaša rezultate in zadovoljstvo uporabnikov. Povprečen obiskovalec polnilnice napolni za pribl. 1€ energije, v trgovini pa pusti vsaj nekajkrat toliko, morda več kot 100€. Jaz sem v štirih obiskih pustil na blagajni 185€ za hrano, orodje in oblačila in napolnil za pribl. 5€ energije. Sistem omogoča, da sta tako polnilnica in trgovina zelo dobro obiskana.


Na drugi strani pa je zelo težko razumeti politiko Petrola, ki je skoraj 40 hitrih polnilnih postaj na avtocestah prejel v upravljanje brezplačno, a se je kljub temu odločil drago zaračunavati njihovo uporabo in jo z nesmiselnim pogojevanjem pridobivanja RFID kartic zakompliciral do največje možne mere. Polnilnice, ki smo jih kupili davkoplačevalci, tako samevajo, Petrol pa s tem izgublja velik del prihodka, ki bi ga imel z našim trošenjem v njihovih trgovinah. Večina e-voznikov namreč njihovo infrastrukturo uporablja le v največji nuji, pa še takrat največkrat ne vstopijo v trgovino. Verjamem, da bo slej ko prej tudi Petrol začel slediti pozitivnim vzorom konkurence.

Na koncu še osebna zahvala Lidlu in Mercatorju za odločitev olajšati pot uporabnikom e-vozil. Naj se sedaj redkim polnilnicam pred trgovskimi in gostinskimi objekti pridruži veliko novih. Pri tem lahko uporabniki investitorjem svetujemo, kje in kakšnih polnilnic si želimo, da bo mreža polnilnic učinkovita. Z vsako novo podobno pridobitvijo postaja slovenski prehod v e-mobilnost lažji in hitrejši.







četrtek, 05. januar 2017

BMW i3 - gepardova hitrost in antilopina vztrajnost





Ljudje že od pradavnine iščemo navdih in ideje pri naših sorodnikih v živalskem kraljestvu. Prenekateri izum dolgujemo prav opazovanju živali in njihovih evolucijskih dosežkov.

BMW i3 me zaradi svoje okretnosti in pospeškov že od prve poskusne vožnje spominja na geparda. Pravzaprav v i3 vidim vzor, kako naj bi bil električni avtomobil zasnovan in izdelan.

Celovitost bavarskega eko koncepta se čuti pri vseh stopnjah razvoja, izdelave, uporabe in reciklaže po koncu življenske dobe avtomobila.

Seveda pa ima tudi gepard Ahilovo peto. Če kljub svoji okretnosti in hitrosti ne uspe v pol minute ujeti plena, se utrujen ustavi in začne lačen nabirati moči za nov poskus.




Premajhen doseg je bil poleg cene poglavitni razlog, da ni bil i3 v preteklih letih z naskokom najbolje prodajan e-avtomobil v Sloveniji. Ob daljših poteh je bilo namreč brezskrbne uporabe konec. Razmišljanje o lokacijah polnilnih postaj in strah, ali bodo delovale, še danes odvrača številne od nakupa električnega avtomobila.

Razvojniki v Münchnu so strahove odgnali in v i3 dodali najboljšo lastnost antilope: vzdržljivost. Nekoč sicer spodoben domet za primestno uporabo se je z začetkom vgradnje nove, zmogljivejše baterije močno podaljšal. Pravijo, da kar na 300 km! To pa je že razdalja, ki omogoča potovanje z manj skrbmi tudi v tujino.

Prijazno osebje salona Avto Aktiv v ljubljanskem BTCju mi je z vedno prisotnim nasmehom odobrilo ponoven vikend najem malčka konec novembra. Čas priprav na božične praznike je bil kar primeren za preizkus dejanskega dometa BMW i3 z novo baterijo v ne ravno idealnih voznih razmerah.

Petkovemu obisku Jezerskega sta v soboto sledila pot v Novo Gorico in nedeljski družinski obisk adventnega Zagreba, do katerega vodi 110 km avtoceste. Vznemirjeni v pričakovanju neznanega smo se vsi trije po kosilu namestili v udobne sedeže modre i-trojke in se s polno baterijo odpeljali proti vzhodu.


Voziti BMW i3 je čisti užitek! Prijetna tišina in popolna mirnost avtomobila prehajata v občutek lebdenja. Kot bi mignil smo prehiteli trebanjsko dolino, Trško goro, posavsko ravnico in po slabi uri zavili z avtoceste v zagrebško predmestje. Kratek pogled na zaslon: porabili smo samo 40% energije! Kljub temu, da polnjenja nismo potrebovali, sem želel obiskati zagrebške hitre polnilnice, tudi zaradi brezskrbnega parkiranja.

Vse tri obiskane postaje v mestnem središču delujejo po principu priključi in polni, torej brez vsakih težav z iskanjem kartic. Med polnjenjem smo si vzeli čas za potep po presenetljivo praznem centru mesta. Nobene predpraznične gneče, tudi tujih turistov ni bilo videti toliko kot v Ljubljani. Sicer je bil šele začetek adventnega časa, pa vendar sem pričakoval več življenja na ulicah.

Med pohajkovanjem se je urni kazalec premaknil za dve polni uri. Medtem se je tudi baterija povsem napolnila. Pot domov je bila prav tako izjemno prijetna in brezskrbna.



Obiskati Zagreb in za pot porabiti zgolj 2€ je dosežek, ki je bil pred leti povsem nepredstavljiv, danes pa realnost.



BMW i3 se z novo baterijo postavlja v povsem drugačno vlogo kot še pred nekaj meseci. Pridevnik mestni se tega avtomobila ne bo več tako trdno držal, saj s podaljšanim dometom in vse gostejšo mrežo hitrih polnilnic postaja še kako uporaben tudi za daljše poti. Tristotemu kilometru dosega se sicer da približati v toplejši polovici leta z zelo zmernimi hitrostmi, 200 km pa je realen doseg za vsakdanjo rabo brez potrebe po pretiranem varčevanju z energijo.



Ali je BMW i3 vreden svoje nadpovprečne cene? Zagotovo in to iz več razlogov. BMW kot družbo in i3 kot njihov vrhunski izdelek cenim predvsem, ker:
  • je avtomobil ekološki od zasnove do reciklaže,
  • je v infotainment sistemu ter navodilih za uporabo uporabljena brezhibna slovenščina,
  • so prodajalci i3 verjetno edini med prodajniki električnih avtomobilov, ki vedo o svojem prodajnem izdelku več kot osveščeni kupci,
  • imam občutek, da BMW resnično verjame v e-mobilnost in jo hoče tudi tržiti
  • se i serija prodaja v ločenih salonih od klasičnih vozil
  • uživajo lastniki i3 odlično poprodajno podporo
  • je i3 preprosto odličen avtomobil z odličnimi lastnostmi

sobota, 31. december 2016

Nedelujoča polnilna postaja pokvarila novoletne praznike :(

Jasno je, da smo uporabniki električnih vozil še vedno precej odvisni od polnilne infrastrukture, kadar potujemo dlje od običajnih vsakodnevnih opravkov. Splet neprijetnih okoliščin in nedelujoča polnilna postaja pa lahko postaneta ne le razlog za slabo voljo, temveč celo grožnja za zdravje in pokvarjene praznike.

Prav to se mi je zgodilo včeraj, ko sem se po zasavski cesti vračal domov s Štajerske. Zaradi rahlega prehlada sem se vozil z vključenim ogrevanjem. Vedel sem, da se bom moral ustaviti za petnajst minut ob litijski polnilnici Elektra Ljubljana, da bi brez skrbi premagal hribe med Litijo in domačo vasjo.

Kot se dokaj pogosto zgodi (skoraj izključno) z Etrelovimi postajami, se tudi tokrat nikakor ni hotela razumeti z mojim avtom. Poskusim dvakrat, trikrat, desetkrat... Nič! Pokličem Uršulo iz Elektra Ljubljana, ki kot običajno prijazno poskusi storiti, kar je v njeni moči. Svetuje mi, naj se obrnem na Boruta iz Etrela, ki prijazno ponovi že stokrat slišano dogmo, da trojček C-Zero Ion in I-Miev niso narejeni po standardu. Da se sicer da pomagati, a je potrebno nadgraditi zastarel program v postaji in morda celo zamenjati nekaj komponent.

Spomnim ga, da smo se o tem že ničkolikokrat pogovarjali. Žal je običajno ostalo le pri obljubah nadgradnje, polnilnice pa so še vedno nekompatibilne. Zanimivo je predvsem dejstvo, da imamo uporabniki tovrstne težave izključno samo na Etrelovih polnilnicah, na druge se lahko mirno zanesemo.

In kaj ima to opraviti z nevarnostjo za zdravje in pokvarjenimi prazniki?

Debelo uro sem pri osmih stopinjah minusa v začetnem stadiju prehlada postopal s kablom v eni in telefonom v drugi roki in čakal na dolgotrajne resete in prijave na polnilnici. Nič ni pomagalo. Na koncu sem se lahko samo še zahvalil Borutu za potrpežljivost in ga prosil, da vodstvu podjetja priporoči čimprejšnjo nadgradnjo postaj, da bodo vsaj približno uporabne za 60 lastnikov Mitsubishijevih malčkov. Da so Etrelove polnilnice popolnoma nekonkurenčne in predstavljajo vrsto težav za uporabnike teh vozil in pogosto tudi drugih modelov, je v krogu DEVSa že dolgo znano dejstvo.

Prezebel do kosti sem končno obupal, poklical ženo in jo prosil, da mi pride naproti, ker skoraj gotovo ne bom zmogel preko hriba do doma. In res je C-Zero kot osel trmasto obstal 300 metrov pred vrhom, od koder se cesta spusti nekaj kilometrov navzdol do mojega doma. Ko me je Meta povlekla do vrha, se je samo nagajivo nasmehnila in mirno rekla: "No, vidiš, zato pa jaz še nekaj časa ne bom imela električnega avta." Nič, lahko sem le osramočeno pogledal proti svojim prezeblim nožnim prstom in ji v mislih dal deloma prav.

Doma pa se je začelo! Prišel je glavobol, nos se je povsem zamašil, pred mano pa obilica dela, ki sem ga moral dokončati. Pripraviti dokumente za štiri nove lastnike Iona, ki so že nestrpno čakali na svojo novo igračko, popoldne pa so prišli še tuji gostje, ki so našo počitniško hišo izbrali za silvestrovanje in izhodišče za odkrivanje lepot Slovenije.

Kljub težavam sem uspel vse postoriti, a davek ni bil skromen. Zdravje je začasno odšlo drugam, zato bom prehod v novo leto žal doživel iz drugačne perspektive.

Nauk te zgodbe je, da je težav v e-mobilnosti še precej, pa čeprav iz leta v leto manj. Škoda je le, da jih povzročajo prav tisti, ki bi morali biti prvi v bojnih vrstah za preboj novih pogonskih tehnologij - razvijalci polnilne infrastrukture. Podjetje Etrel, ki samo sebe uvršča med najnaprednejše ponudnike polnilnic v našem delu Evrope, za razliko od številnih drugih proizvajalcev trmasto vztraja pri le pogojno uporabnih rešitvah, pa naj stane kolikor hoče. Mene je ta trma tokrat stala zdravja in praznovanja.

Investitorjem v polnilno infrastrukturo toplo priporočam, naj se pred odločitvijo o dobavitelju polnilnih rešitev dobro pozanimajo, kakšne izkušnje imamo uporabniki z njimi v zadnjih letih. Naj bo vaša investicija modra odločitev, ki bo uporabnikom pomagala, ne pa povzročala dodatnih težav.

Vsem občasnim obiskovalcem bloga želim varno, mirno, zdravo in predvsem ljubezni in nasmehov polno leto 2017!

četrtek, 17. november 2016

V eno smer cviček, v drugo kaki

Blagovna menjava je že tisočletja gonilo trgovine in zadovoljevanja človekovih potreb. Kljub vsej plastični in papirni navlaki v denarnicah nudi tovrstna izmenjava dobrin še danes veliko prednosti:
  • lahko je bolj ekološka zaradi direktnih poti blaga, pogosto brez nepovratne embalaže, 
  • je cenejša zaradi neobdavčenosti, 
  • zagotavlja nadzor nad izvorom izdelkov
  • ponuja možnosti novih znanstev in celo prijateljstev, saj je precej bolj osebna kot hiter obisk trgovine in kratek obvezen klepet z naveličano trgovko: Dober dan... kartica ali gotovina?... 38,22, prosim... pin, prosim... hvala, nasvidenje....


Pri Stari pošti (Hrušica)
Vsi v družini smo nori na kaki. S pomočjo prijatelja iz DEVSa sem pred časom spoznal Janka in Mojco, prijazen par iz okolice Nove Gorice. Na vrtu za hišo se jima bohoti nekaj odraslih dreves kakija. Kot se za te kraje spodobi, razveseljujejo z bogatim okrasjem oranžnih plodov vsako jesen. Zaradi preobilja večino darov narave podarita znancem, med katerimi sem se tako znašel tudi sam. 

Eli, dodobra napolnjen z zabojčki kakija
In kaj ima s tem cviček? Ja, nekako se je treba oddolžiti za njuno radodarnost. Izkazalo se je, da rada obogatita obroke in prijateljska druženja z dobro kapljico, a so primorska vina za njun okus premočna.

Kot rešitelj zagate se kar sam ponuja cviček kot milejši bratranec terana in refoška, saj ravno v naših krajih ležijo najzahodnejši vinogradi cvičko-regije. In tako sem v nedeljo spet v Eliju švercal cviček na Primorsko in kaki domov. Električni avtomobil ima pri ekološki sliki take menjave pomemben delež.


HPP Šempas

130 km dolgo pot sem si olajšal z manjšim ovinkom in vmesnim postankom pri Mercatorjevi polnilnici v Ljubljani, ker ponuja brezplačno alternativo predragim polnilnicam na avtocesti. Oblačno in zamegljeno ljubljansko kotlino je po prehodu zasnežene najvišje točke pred Podkrajem zamenjala osončena Vipavska pokrajina. Ko pridem do točke, kjer se odpre prekrasen pogled na dolino, vinograde in starodavne vasi, vedno postanem nekaj minut in si napasem oči in dušo z lepotami narave, še posebej barvno obogatene v tem času leta.

Ponovno snidenje z Jankom in Mojco je bilo lepa priložnost, da smo prežvečili vsem ljube teme. Minute so se neopazno spremenile v ure in prišel je čas za povratek domov. Nekajminutni postanek na BS Šempas je zadostoval za pot do Logatca, kjer si je Eli v desetih minutah povrnil dovolj moči za nadaljevanje poti do doma.

Čudovita narava, prvi stik z letošnjim snegom in predvsem nova zaloga kakija so zaznamovali preteklo nedeljo. Sušilnica sadja že pridno spreminja kaki v ozimnico. Zopet ga bo dovolj za celo leto smutijev, sadnih prigrizkov in novoletna darila.